Izpoved zdravnice: »Bojim se postarati in zboleti v našem zdravstvenem sistemu. Le spočita, zdrava in zadovoljna sem lahko dobra mama in dobra zdravnica.«

FIDES prejema številna pisma kolegic in kolegov, ki izražajo stiske in zaskrbljenost za prihodnost našega zdravstva in izvajanje osnovnega poslanstva, Hipokratove zaprisege. Objavljamo pismo kolegice (original hranimo na FIDES-u), ki nas je ganilo in ki nosi sporočilnost odločevalcem, ki imajo v rokah usodo našega zdravstva. Dilem ni več - čas je za spremembe. Za učinkovit in dostopen javni zdravstveni sistem.

»Zelo živo se spominjam svojih začetkov, ko sem pred 17 leti zaključila študij medicine in postala zdravnica. Polna upanja in želje pomagati bolnikom in z ogromno dobre volje pripravljena ostajati v službi, zato da bi se vsak dan česa novega naučila za pridobivanje še kako potrebnega znanja za opravljanje svojega poklica. Ni bilo vedno lahko in velikokrat sem zaradi velike odgovornosti in seveda tudi zelo žalostnih zgodb nosila zgodbe domov in čutila veliko breme in skrb. Pa vendarle je na koncu prevladalo veselje do svojega dela, uspehi so prekrili neuspehe in lepe zgodbe večkrat zelo hvaležnih bolnikov so nagradile ves moj trud in vloženo energijo. Spomnim se dobrih odnosov med mlajšimi in starejšimi kolegi, pripravljenost podajanja znanja in veščin tako na strokovni kot človeški ravni.

Po 2 letih sekundarija in 5 letih specializacije sem pri 32 letih postala specialistka in mati. Odgovornost in breme dela je postajalo vedno večje, resničnost poklica zdravnice specialistke v javnem zdravstvu pa je začela dobivati nove oblike. Romantične predstave in iluzije so se začele razblinjati in ravnotežje med dobrimi in slabimi zgodbami se je počasi začelo prevešati na stran slabih. V obdobju 5 let sem poleg tega, da se je naša družina povečala še za dva člana tudi doktorirala in preživela veliko časa v službi.  Ob vsem tem sem posledično pri 37 letih  “izgorela”. Danes sicer na to gledam kot na dobro stvar, oz. na trenutek, ko je moje telo reklo NE prevelikemu stresu oz nezdravemu neravnovesju v svojem življenju. Potrebovala sem nekaj let, da sem se postavila na noge in začela malce bolj normalno delovati tako v službi kot doma in v družbi. Da sem se naučila malce bolj poskrbeti zase. In še vedno se učim.

Po 40. letu gre lažje. Tako kot v odnosu, ki se po zaljubljenosti prevesi v ljubezen in spoštovanje, se zgodi tudi na drugih polih delovanja. Iluzije izginejo, naučimo se sprejemati sebe in druge in morda vidimo zunanje okoliščine malce bolj jasno in manj črno belo. Žal pa se v službi ta odnos ni prevesil v ljubezen in še manj v spoštovanje. Zadnji 2 leti, ob epidemiji, ki je odprla še vse zakrite črne luknje in razkrila trhle temelje, na katerih sloni naše zdravstvo, hodim v službo z vedno težjim srcem, vedno večjim bremenom na ramenih in cmokom v grlu. Vsako leto imamo vedno večje obremenitve, v obliki vedno večjega števila bolnikov in potrebnih storitev ob staranju populacije in tehnolškemu napredku in žal ne dovolj številčnemu nadomeščanju kadra. Vsako leto imamo več papirologije ob nedelujočih računalniških sistemih, kar pomeni zgolj dvojno delo in žal zelo duhamorno in frustrirajoče. Moje osnovno delo, ki je zdravljenje bolnikov, postaja vsako leto težje in vedno bolj obremenilno in žal tudi manj kakovostno. Zaradi pomanjkanja prostora in kadra moram svoje bolnike pregledovati v premajhnih ambulantah brez oken, v prekratkih časovnih intervalih za kakovosten pregled. Ob vsem tem pa nimamo niti več časa za dostojno malico, kaj šele za kreativnost ali le sproščen klepet ob kavici. Odnosi v službi so vedno slabši in še zadnje zatočišče oz podpora se podira. Epidemija s svojo izolacijo, maskami in zmanjšanju sestankov v živo seveda pri tem ni pomagala. Počutim se, kot da delamo za tekočim trakom. Kot prenatovorjene mule v koloni, ki hodimo strmo v prepad.

Zdravstveni delavci postajamo vedno bolj izmučeni, nekateri tudi depresivni, apatični in izgoreli. Ob tem pa z grozo opazujemo razpad našega javnega sistema že vsaj zadnjih 10 let. Trenutno hodimo po njegovih razvalinah in tiho in ponižno še naprej opravljamo svoje delo, ki je zdravljenje bolnikov, saj samo to znamo! Žal ne vem, kako dolgo bomo lahko to delo še opravljali, predvsem v takih okoliščinah in pod takimi pogoji. Sama se v tem sistemu ne vidim več na dolgi rok. Zdravnice že tako umirajo mlajše.

Govorijo o poslanstvu in da smo si ta poklic zbrali sami. Ja. Ampak ne pod temi pogoji. Pred 17 timi leti je bilo čisto drugače in menim, da ne samo zaradi najstniške zaljubljenosti! Danes je biti zdravnica v slovenskem javnem zdravstvenem sistemu zelo težko in nehvaležno delo! Poleg nečloveških pogojev nas družba in mediji zmerjajo s pohlepneži in nehvaležneži, dvoživkami in še čim. Nezavedajoč se dejstva, da smo v resnici premalo plačani za svoje osnovno delo, in najverjetneje je to posledica zavajočih objav medijev visokih bruto plač zgolj tistih, ki večino svojega časa preživijo v službi!! Spoštovanje je vedno manjše, žal tudi zaupanje, da o premajhnem vlaganju v zdravstvo in razumevanju našega dela sploh ne govorim. Zdi se, da smo zdravniki samoumevni, in da za nas ni potrebno poskrbeti. Če pojamramo, nam hitro vržejo v obraz plače in naše poslanstvo. Družba in vladajoči se premalo zavedajo, da smo zdravniki tudi ljudje s svojimi potrebami in predvsem zmožnostmi, in da imamo tudi mi svoje meje. Le spočita, zdrava in zadovoljna mama je dobra mama in isto velja za zdravnike. Jaz pravim, da je bilo dovolj! Za vse nas, predvsem pa za mlajše generacije, ki prihajajo za nami. Čas je, da poskrbimo zase in želela bi si, da nam morda pri tem začne pomagati tudi družba, mediji in vladajoči. V kolikor ne bomo danes začeli skrbeti za zdravnike in seveda za ves zdravstven kader, se v Sloveniji bojim postarati, saj bo javno zdravstvo le še oddaljen spomin.«

 

 

Kaj Fides zagotavlja članom

Obvestila

19/04/2022

Odziv na članek, 24.ur.com, 18.04.2022: "Absurdi plačnega sistema: 26.000 zaposlenih pod minimalno plačo, rekorder lani z 200 tisočaki"

Verjamemo, da je v predvolilnem času...

11/04/2022

Po tem, ko so se zdravstveni delavci uspešno spopadli z epidemijo, ki je v našem javnem zdravstvenem sitemu razgalila še zadnje pomanjkljivosti, in se od taistih izčrpanih zdravstvenih delavcev...