Ana Lina Vodušek: 

Delam v sistemu, kjer številke postajajo glasnejše od ljudi. V zadnjem času pogosto beremo in poslušamo o zdravstveni reformi, o novih zakonih, reorganizacijah, kazalnikih in učinkovitosti. A vse redkeje slišimo vprašanja, kako se ob tem počutimo tisti, ki ta sistem vsakodnevno držimo pokonci. Zdravniki in drugi zaposleni v zdravstvu nismo zgolj izvajalci storitev: smo ljudje, ki skrbimo za ljudi in za katere je tudi potrebno poskrbeti.

Če želijo politiki, voditelji in direktorji javnih zavodov zagotoviti strokovno in prijazno oskrbo pacientov danes in predvsem v prihodnosti, se bodo morali začeti ukvarjati s skrbjo za zaposlene, še posebej, če jih želijo zadržati v javnem sektorju in pridobiti nove kadre. Vse sile so uprte v novosti, nova zdravljenja, reorganizacije, finance in birokracijo, ki pa žal v osnovi predstavljajo zgolj nove obremenitve. Nikjer ni konkretnih idej ali načrtov, kako bodo poskrbeli za zaposlene z vidika psihološke podpore, boljših odnosov v timu, povezovanja, iskanja smisla, sodelovanja pri načrtovanju prihodnosti, skupnih vizijah ipd.

Zaposleni v javnem zdravstvenem sistemu se soočamo z vedno večjimi obremenitvami, potrebami, zahtevami in čustveno napornimi situacijami pri delu z bolniki. Ob tem se rušijo še osnovni varovalni mehanizmi, medosebni odnosi. Odnosi v timih, ki bi načeloma morali delovati varovalno in zaščitno, so vedno slabši, z vedno več rivalstva in občutkov ogroženosti. Delovna okolja postajajo vedno bolj toksična, kar posledično vodi v izgorelost, apatijo ali celo neposredno nastrojenost in sovražnost med zaposlenimi.

Mladi iz takih okolij odhajajo ali pa se zanje niti ne odločijo in to bi moral biti alarm za direktorje in vodje, da vključijo v delovna okolja skrb za zaposlene v obliki podpornih reflektivnih skupin, Balintovih skupin, psihološke podpore posameznikov in učenja komunikacijskih ter mehkih veščin. Morali bi predvsem stremeti k vzpostavljanju varnih okolij s kulturo, ki manj temeljijo na hierarhiji, temveč na medsebojnem spoštovanju in prijaznosti ter spoštovanju ravnovesja med prostim časom, družino in službo. V ospredje bi morali biti človečnost in dobri odnosi, ne pa samo načelo produktivnosti, kjer zaposleni postajamo zgolj številke in roboti za tekočim trakom.

Potrebujemo več kot le višje plače ali novo programsko opremo. Potrebujemo jasne in strokovno vzpostavljene standarde in normative. Potrebujemo vodje, ki ustvarjajo varna okolja, kjer ni prostora za strah, ampak za spoštovanje, prijaznost in zavedanje, da je življenje več kot samo služba in delo.

Zdravstvo ne more obstajati brez ljudi. In če bomo pozabili na ljudi, bomo izgubili tudi sistem. Zato je čas, da človečnost postavimo pred produktivnost. Da povrnemo sistem, v katerem zdravniki in drugi zaposleni niso številke, temveč ljudje, ki bodo slišani, videni in cenjeni.

»Izražena stališča v tem zapisu so izključno mnenja avtorja in ne predstavljajo nujno uradnega stališča sindikata Fides.«